Ukrepi brez privolitve pacienta

V nekaterih primerih, ki jih določa zakon, je pacienta mogoče napotiti in/ali zadržati v bolnišnici tudi brez njegove privolitve. Gre za takšna bolezenska stanja, ko je zdravljenje v bolnišnici nujno, pacientu pa duševna motnja onemogoča, da bi svojo bolezen in s tem nujnost zdravljenja pravilno prepoznal. Podobne situacije poznajo tudi v drugih bolnišnicah; tako na primer na kirurškem oddelku sprejmejo in zdravijo ponesrečenca z resno poškodbo glave, ki zaradi zmedenosti zdravljenje odklanja. Če pacienta sprejmemo brez njegove privolitve, o tem najkasneje v 48 urah obvestimo pristojno sodišče. To pošlje k nam komisijo, v kateri sta sodnik in psihiater, ki ni iz naše ustanove. Kot zagovornik pacienta je prisoten tudi odvetnik, ki ga imenuje sodišče. Po razgovoru s pacientom in njegovim zdravnikom ter po pregledu medicinske dokumentacije komisija odloči, ali je zdravljenje v bolnišnici nujno potrebno in do kdaj se lahko nadaljuje. Na sklep komisije se je možno pritožiti in tako je še dodatno poskrbljeno, da ne bi bile pacientove pravice kakorkoli prizadete. V vseh ostalih primerih je zdravljenje prostovoljno in je stvar pacientove osebne odločitve. Zdravnik sicer lahko zdravljenje priporoča, ne bo pa pacienta zadržal v bolnišnici, če se ne strinja. Huda vznemirjenost in podobna duševna stanja so lahko vzrok, da pacient resno ogroža sebe ali druge. Kadar take nevarnosti ni mogoče dovolj hitro odpraviti na drug način, je potrebno uporabiti posebne varovalne ukrepe. Tu gre predvsem za telesno omejitev pacienta v postelji. Spet lahko navedemo podobno situacijo v drugih bolnišnicah - na internem oddelku morajo na primer telesno omejiti zmedenega pacienta, ki dobiva infuzijo, da se ne bi poškodoval. Telesna omejitev traja le toliko časa, kot je nujno potrebno. Vedno si prizadevamo čimbolj omiliti neugodje, ki ga tak ukrep povzroči pacientu. Vsako telesno omejitev zabeležimo v medicinski dokumentaciji.