Novice

17.11.2020

Naročanje po telefonu in e-pošti ne bo mogoče

Do vključno 27. 11. 2020.

Psihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica BegunjePsihiatrična bolnišnica Begunje
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13

O bolnišnici

Zgodovina gradu Kacenštajn

Starejši viri, ki nam govore o nastanku in razvoju gradu Katzenstein (Kacenštajn) v Begunjah, so zelo skromni. Najbolj zanimivo je sporočilo Janeza Vajkarda Valvazorja v njegovi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689, ki skuša na podlagi v njegovem času še dostopnih virov in ustnih pričevanj podati bolj ali manj sklenjeno zgodovinsko podobo gradu in njegovih gospodarjev. Tako omenja, da se je graščina, ki jo na Kranjskem imenujejo Begunje, nekdaj res tako imenovala, kasneje pa je to ime obdržala le ob gradu ležeča vas. Okrog leta 1388 je bil lastnik tega gradu Nikolaj Rainski. Po njegovi smrti se je ena njegovih hčera poročila z Janezom Haunsberškim, ki je imel tistikrat v posesti Radovljico in Lipniški grad in mu prinesla za doto Graščino Begunje. Potem ko je preživela svojega prvega soproga, je postal njen drugi mož in skupaj z njo posestnik graščine Jurij Kacijanar. Od tega časa je grad ostal vrsto let v lasti Kacijanarjev, ki so mu staro ime Begunje spremenili v Katzenstein, sami pa so se začeli imenovati grofje Katzensteinski. Grad je leta 1439 prestal hude preizkušnje, ko ga je opustošil poveljnik Celjanov Jan Vitovec. Leta 1491 ali 1492 je bil v begunjski graščini rojen znameniti poveljnik v vojnah s Turki Ivan Kacijanar.

Kasneje je bil grad zopet pozidan in leta 1542 je postal last Boltežarja Kacijanarja. Po vsej verjetnosti je prav v tej dobi dobil novo podobo. V času protestantizma je imel Jurij Dalmatin pridige v lutrovski kapeli v stolpu, ki ga je v ta namen preuredila ovdovela Julijana Kacijanar, a je kapelo leta 1609 protireformacijska komisija razstrelila. Grad je ostal v rokah Kacijanarjev vse do verske reformacije, ko so ga dobili v last drugi plemiči, a je čez čas znova prešel v njihove roke. Postal je namreč last Janeza Kacijanarja, deželnega namestnika na Kranjskem in goriškega glavarja. Današnja graščina je torej v Valvazorjevih časih že stala in jo ima naš zgodovinar upodobljeno tako v svoji Topografiji, ki je izšla leta 1679, kot v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Te upodobitve prikazujejo stanje gradu, kakršno je v osnovi še danes in je nastalo po velikih prezidavah v drugi polovici 17.stoletja, ko je bila renesančna osnova iz srede 16.stoletja obogatena z novim pravokotnim stanovanjskim poslopjem, v katerega vodi s strani s štukaturami okrašeno enoramno stopnišče. Valvazorju se je zapisalo, da je grad tako sijajna in zares lepa stavba, da se je ne bi mogel sramovati noben grof; je ugledna, ne samo lepa, čedna in vsa okrašena, temveč tudi velika. Sobe so poslikane z najlepšimi slikarijami. Na graščinskem dvorišču stoji odličen vodnjak z vodometom. Za gradom je sadni vrt, v njem pa ribnik, v katerem gojijo velike postrvi. Še bolj privlačen je park, ki je velik in lep, v njegovi sredi pa stoji vodnjak z vodometom. Zgrajen je iz velikih, lepo klesanih kamnov. Valvazorjevo navdušenje kaže, da je bil grad zgrajen po takratnem okusu in modi. Tudi po današnjem mnenju predstavlja enega najbogatejših primerov poznorenesančne arhitekture v naših krajih.

Osemnajsto stoletje je dopolnilo tisto, česar Valvazorjeva doba ni izpeljala do konca. Gradu so na jugozahodni strani prizidali še en stanovanjski trakt in tako ustvarili z že obstoječim nasprotnim krilom po baročnih zgledih zasnovano pročelje, v katerem je osrednje stanovanjsko jedro dobilo vlogo središčnega, močno izstopajočega rizalita. S tem je bil stavbni razvoj graščine v Begunjah v glavnem končan. Če odštejemo manjše izgube, kot sta vodnjak na dvorišču in vrtu, je graščina do današnjih dni ohranila svojo nekdanjo zunanjo podobo.

Večje in usodnejše spremembe pa je doživela v svoji notranjščini, ko jo je leta 1875 država kupila od zadnjega lastnika Jermana in jo preuredila v žensko kaznilnico. Izgubila je veliko notranjega dekorja. Sestre usmiljenke, ki so jo vodile, pa so nekaj let pred 2.svetovno vojno povabile k sodelovanju arhitekta Jožeta Plečnika. Kraju je zapustil dve svoji stvaritvi, kapelico sv.Jožefa in senčnico Brezjanko. Po njegovi zasnovi so najbolj reprezentančne prostore ob osrednjem delu fasade prezidali v kaznilnično kapelo.

Najbolj tragičen del graščinske preteklosti je čas 2.svetovne vojne, ko so jo Nemci spremenili v ječo. Po koncu vojne je nova oblast uporabila grad za ženski zapor (tu je bila zaprta tudi na Nagodetovem procesu leta 1947 obsojena predvojna komunistka in publicistka Angela Vodetova), potlej pa je bila v njem nekaj časa ljudska milica. Del nekdanjih gestapovskih zaporov je sedaj preurejen v muzej in mesto streljanja zapornikov v pokopališče talcev.

Posluh za vrednote starega graščinskega poslopja je prineslo šele obdobje, ko je leta 1952 dobila grad v upravljanje Psihiatrična bolnišnica. V stavbi, ki je bila sezidana v tako zelo odmaknjeni preteklosti in v povsem druge namene, je dosedanjim generacijam zapo- slenih uspelo z leti vzpostaviti vsebino in funkcijo odprte, sodobno koncipirane hospitalne ustanovo na način, ki je hkrati obnavljal, negoval in ohranil dragocene ostaline njene preteklosti. Za svoje kulturno poslanstvo je bolnišnica leta 1993 prejela plaketo občine Radovljica.

Septembra leta 1999 je Vlada R Slovenije na osnovi kulturnih, krajinskih, umetnostno arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti izdala Odlok o razglasitvi gradu Katzenstein in celotnega njegovega kompleksa za kulturni spomenik državnega pomena.

Logo Program razvoja podeželja      Logo ISO 9001      Logo AACI                              Logo DPP